Projekt Zeliščarske zgodbe Gornjega Grada
Zeliščarstvo je znanje, kulturna dediščina in veščina, ki se je razvijala in ohranjala v samostanih in po vaseh tako v vsakdanjem življenju kot v zgodbah. Ohranjanju in reinterpretaciji tovrstne dediščine, razvijanju trajnostnega turizma, pridobivanju poklicnih kompetenc in seznanjanju s poklicnimi možnostmi se posveča interdisciplinarni projekt Zeliščarske zgodbe Gornjega Grada, ki poteka v okviru razpisa Študentski projekti za trajnostni razvoj. V njem sodeluje sedem študentk različnih študijskih smeri, dve pedagoški in dve delovni mentorici. Polovica sodelujočih izhaja iz Gornjega Grada oziroma okolice.
Aktivni del projekta poteka od 1. novembra 2022 do 30. januarja 2023 in je razdeljen na tri dele. Prva faza obsega predstavitev dejavnosti delovnih mentoric, spoznavanje Gornjega Grada, njegove zgodovine in dediščine, izzivov trajnostnega turizma ter premislek o inovativnih rešitvah za njegov razvoj. Sledi pregled že zbranega pripovednega izročila in zbiranje novega gradiva, ki se navezuje na zeliščarstvo. Druga faza zajema povezavo zbranega gradiva z izbranimi točkami na območju Gornjega Grada, zasnovo tematske turistične poti »Po gornjegrajskih zeliščarskih poteh«, prevod izbranih besedil v nemški, angleški in poljski jezik, pripravo zavihka na spletni strani in oblikovanje zloženke. V zadnji fazi sledi predstavitev projekta zainteresirani javnosti v obliki vodenega sprehoda po zasnovani tematski poti in priprava članka za objavo v lokalnem časopisu.
Projekt predstavlja partnerstvo med zasebnim sektorjem (lokalnima podjetnicama) in izobraževalnimi institucijami. Poleg pridobitve konkretnih praktičnih kompetenc, je cilj projekta spoznavanje podjetniških in kreativnih možnosti v lokalnem okolju, kar je bistveno za zavedanje potencialov, ki jih nudi to okolje, decentralizacijo in spodbujanje mladih za iskanje poklicnih priložnosti v lokalnem okolju. Sodelujočim študentkam projekt omogoča delovanje v interdisciplinarni skupini, povezovanje, mreženje, povezavo teoretičnega znanja s prakso, pridobitev poklicno specifičnih kompetenc, ki jih samo s študijem ne bi pridobile. Rezultati projekta bodo v celoti uporabni za nadaljnje razvijanje visoko kakovostnega trajnostnega turizma v občini Gornji Grad, ki je uvrščena med obmejna problemska območja, zato ji velja pri iskanju kreativnih možnosti razvoja posvetiti posebno pozornost.
Pri projektu sodelujejo študentke z različnih univerz, fakultet in študijskih smeri: Jasna Reščič (Oddelek za slavistiko in Oddelek za slovenistiko), Lana Turk (Oddelek za germanistiko z nederlandistiko in skandinavistiko), Hana Selišnik (Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo), Tia Ilievski Andrič (Oddelek za anglistiko in Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo) s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Eva Glavan s Fakultete za dizajn – samostojnega visokošolskega zavoda, Nina Repenšek Poličnik s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem in Jerneja Krajcar s Fakultete za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani. Glavna pedagoška mentorica projekta je doc. dr. Lidija Rezoničnik z Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, druga pedagoška mentorica je doc. dr. Anja Moric z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo iste fakultete. Kot zunanji partner sodeluje podjetje Babave, družba za ohranjanje in reinterpretacijo naravne in kulturne dediščine, d. o. o., ki ga vodita Amanda Kladnik in Maja Žerovnik. Izvedbo koordinira Urška Gruden iz Centra za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Sodelujoče pri projektu skupaj z delovnima mentoricama Amando Kladnik in Majo Žerovnik iščemo in obujamo kulturno dediščino, ki jo skriva Gornji Grad. Z zbiranjem lokalnih zgodb in pripravo tematske turistične poti, ki vodi po gornjegrajskih zeliščarskih stezicah, želimo obuditi čarobnost zelišč ter jih predstaviti Sloveniji in svetu. Ker verjamemo, da je spoznavanje kulturne dediščine in obujanje tradicij za skupnost nadvse pomembno, smo si prav to zastavile za svoj cilj. Med izvajanjem projekta želimo spoznati kraj, njegovo preteklost in kulturo, prisluhniti lokalnemu ustnemu izročilu, predvsem pa oblikovati inovativne ideje za razvoj turizma, ki se bo povezoval z lokalno skupnostjo in jo spoštoval.
Jerneja Krajcar, Lidija Rezoničnik
Gornji Grad
Pozornost popotnika, ki se pelje skozi Gornji Grad, pritegne ogromna katedrala, ki dominira sredi tektonske udorine med Menino planino, Lepenatko in Rogačevo skupino. Danes miren kraj je bil v preteklosti kar 800 let središče ene največjih združenih posesti pri nas. Tekom zgodovine je posest večkrat menjala lastnike: najprej je bila v plemiški lasti, potem je prešla v cerkveno. Podeljena je bila benediktinskemu redu, ob ustanovitvi ljubljanske škofije pa prešla v njeno last. Da je bilo to področje v preteklosti samozadostno in je vzdrževalo minimalne stike z okolico, kažejo posebnosti zgornjesavinjskega narečja, ki se v marsičem razlikuje od drugih narečij štajerske narečne skupine, v katero je uvrščeno. Zaradi zaprtosti področja se je v zgornjesavinjskem narečju ohranila glasovna skupina ła. Ta vsebuje praslovanski glas ł, ki je sicer v slovenskem jeziku ohranjen samo še na jugu Bele krajine. Hkrati pa so ravno v Gornji Grad kot središče zemljiške posesti prihajale novosti z drugih evropskih fevdalnih posesti.
Benediktinci so zemljiško posestvo v 12. stoletju prejeli od oglejske cerkve. Na mestu današnje katedrale v Gornjem Gradu so tedaj postavili samostan. Na samostanskem vrtu so poleg drugih užitnih rastlin sadili zelišča, ki vsebujejo zdravilne učinkovine. Med njimi so bile take, ki v Gornjem Gradu niso bile znane, saj so jih benediktinci dobili iz drugih samostanov – tudi s sredozemske obale.
Za benediktinci je gornjegrajsko posest v last dobila leta 1461 ustanovljena ljubljanska škofija. Že pred tem je Gornji Grad od celjskih grofov dobil trške pravice, pod ljubljanskimi škofi pa je postal pomembno uradovalno in sodno središče posesti ter letna rezidenca ljubljanskih škofov. Leta 1928 so bile Gornjemu Gradu podeljene mestne pravice. Tedaj je bil zgrajen kompleks z uradi za vso Zgornjo Savinjsko dolino. Uničen je bil med drugo svetovno vojno, danes pa si lahko njegovo rekonstrukcijo ogledamo na virtualni tabli, ki je postavljena nedaleč od katedrale. V 18. stoletju je na mestu nekdanjega samostana škof Attems dal zgraditi največjo slovensko baročno cerkev. Katedrala Svetega Mohorja in Fortunata je do danes po prostornini največja cerkev v Sloveniji. Poleg baročne arhitekture in okrasja se v stranski ladji skriva še en biser – Božji grob, ki obiskovalca prevzame z mojstrsko uporabo perspektive, zaradi katere se zdi, da je kapela, v kateri stoji, veliko večja. Posebno vrednost ima v katedrali šest slik Martina Johanna Schmidta, znanega pod vzdevkom Kremser-Schmidt (1718–1801), med njimi npr. Kristusovo vstajenje in vnebohod.
Poleg dragocenih materialnih spomenikov hrani Gornji Grad tudi bogato nesnovno kulturno dediščino. V zeliščarni Maja in Amanda med prelivanjem čajne mešanice z vročo vodo obiskovalce povedeta v čas, ko je bila pot do trgovine, lekarne ali zdravnika za prebivalce Zgornje Savinjske doline počasna in dolga. Najdlje je to veljalo za še danes stoječe samotne kmetije – nekatere vidimo, če se s Počrevinovega griča ozremo po pobočju Menine.
Zaradi odročnosti so si ljudje ob lastni bolezni ali bolezni živine morali pomagati sami. Nekateri so bili znani kot domači zdravilci, njihove zgodbe pa so med prebivalci še vedno žive. V gornjegrajski zeliščarski zgodovini se tako bolj uradno šolsko benediktinsko zdravilstvo srečuje in prepleta z ljudskim.
Na območju nekdanjega samostana – danes za katedralo – sta Maja in Amanda po zgledu domačega garteljca uredili zeliščni vrt, v katerem se, tako kot nekoč v benediktinskem vrtu, najdejo zdravilne in uporabne rastline iz različnih koncev Evrope.
Jasna Reščič
Tematska pot: Gornjegrajske zgodbe
1. Katedrala in zeliščni vrt
Sredi Gornjega Grada stoji poznobaročna katedrala, ki jo je v 18. stoletju dal zgraditi ljubljanski škof Ernest Attems. Posestvo je tedaj pripadalo ljubljanski škofiji in služilo kot letna rezidenca. Notranjost katedrale slovi po Kremser-Schmidtovih slikah in božjem grobu, za katerega je značilna mojstrska uporaba perspektive.
Pred tem je na mestu katedrale stal benediktinski samostan. Benediktinci so zemljiško posestvo v 12. stoletju prejeli od oglejske cerkve. Na samostanskem vrtu so sadili zelišča in užitne rastline. Med njimi so bile takšne, ki v Gornjem Gradu niso bile znane, saj so jih benediktinci dobili iz drugih samostanov ali pa so jih misijonarji prinesli s potovanj po tujih celinah.
Ker so menihi poznali pogoje na naravnih rastiščih, so z znanjem in iznajdljivostjo – z rastlinjaki, gojenjem sadik v zaprtih prostorih, uporabo vode kot pogona za črpalke in namakalne sisteme, kompostiranjem, gojenjem ob južnih stenah in s posebnimi načini varovanja pred mrazom – poskrbeli, da so sicer tropske kulture uspevale tudi v severnejših krajih.
Pokukajte na vzhodno stran katedrale in si oglejte zeliščni vrt, urejen po zgledu domačega garteljca. Ali so v tem letnem času zelišča v polnem razcvetu ali počivajo? Zamižite, globoko vdihnite in začutite posebnost tega prostora.
2. Sušilnica sadja
Sadovnjaki so bili nekdaj pomemben del samooskrbe. Najpogostejše so bile različne sorte jablan, hruške in češpe (slive). Sadeže, ki so jih jeseni pobrali, so narezali in posušili za ozimnico. Pogosto so to počeli na krušni peči, ponekod pa so imeli posebne sušilnice. Ena je stala ob Šokatnici. Iz sadja so pripravljali tudi kompot, sok, tokc (jabolčni mošt), žganje in jsih (kis).
Kmečki otroci so že zelo majhni opravljali nalogo pastirjev in pastiric. Čas na pašniku je mineval veliko hitreje, če so si ga zapolnili z igrami ali si celo pripravili posladek.
Včasih smo čežano kuhali. Kar na pašniku smo si naredili ognjišče, pa doma smo ukradli cukr (sladkor), da smo si malo pocukrali. (domačin)
Ob delu na polju ali v gozdu so se nekoč radi pokrepčali s sadnim čajem. Ko je bilo mogoče, so gospodinje čaj kuhale iz svežega sadja, ko pa tega ni bilo, so uporabljale platičke (krhlje). Sadje se po zavretju ni odstranjevalo, saj so ga, potem ko so čaj že spili, radi pojedli. Tako so s čajem hkrati poskrbeli za hidracijo in okrepčilo.
Japke (jabolka) smo imeli, se jim je reklo drobotke, take drobne, so bile sladke. Tiste smo lupili in iz njih tudi kuhali čaj. Tisto je bil dober čaj! (domačinka)
3. Počrevinov grič
Z vrha Počrevinovega griča vidimo ves Gornji Grad. Danes miren kraj je bil od 12. stoletja do druge svetovne vojne upravno in duhovno središče Zgornje Savinjske doline. Leta 1928 so bile Gornjemu Gradu podeljene celo mestne pravice. Mednje je sodila tudi pravica do parka z drevoredom lip in paviljonom – ohranjen del parka lahko vidimo, če pogledamo v smeri katedrale.
Na pobočju Menine planine, ki se vzpenja nad Gornjim Gradom, vidimo eno izmed visoko ležečih kmetij. S samotnih gospodarstev, kot je to, je bila pot do trgovine, lekarne ali zdravnika za prebivalce počasna in dolga. Prebivalci so si, ko je bila bolezen pri hiši ali pri živini, morali pomagati sami. Nekateri so bili po okolici znani kot domači zdravilci, ki so zagovarjali (zdravili s pomočjo uporabe posebnih besed, magičnih obrazcev).
Vrtačnica Franca je znala ogenj ven vzet, če se je kdo opekel. Pstočki Herjan je pa znal ogenj ustavit, da se ni širil naprej. Ko je strela udarila v hlev, je Herjan delal križe in modlil, pa mu je uspelo ustaviti ogenj, da se ni širil naprej. (domačinka)
Neki otrok je zbolel za otroško paralizo in verjeli so, da je vzrok prehlajenost ali pa strah. Na srečo je bil v Lučah en coprnik Brclonko, ki je znal zagovorit proti strahu. Družini je naročil, naj prinesejo en cukr (bonbon), ki ga je zagovoril, in otrok se je res pozdravil. (domačinka)
4. Kegljišče ob brvi
Kegljišče ob brvi, ki ga je postavil bogat krajan v prvi polovici 20. stoletja, je bilo prava atrakcija za domačine. Notranjost kegljišča naj bi bila celo poslikana s freskami. Na kegljišču so moški ure in ure preživljali ob igri in druženju. Ker je bila steza dolga in je bilo postavljanje kegljev zamudno, so to prepustili otrokom. Ti so vračali tudi krogle – spustili so jih po lesenem žlebu, ki je bil postavljen ob stezi in je imel ustrezen naklon, tako da so se krogle prikotalile nazaj k igralcem.
Kot otrok, ko sem bil star 9 ali 10 let, sem hodil postavljat keglje, pa sem dobil kakšen dinar. Zjutraj sem šel v cerkev, potem pa kar v kegljišče. Opoldne bi moral domov, doli je bila pa veselica … potem sem bil pa doma tako tepen, da joj! (domačin)
Lastnik kegljišča je imel v bližini enonadstropno hišo. To je po vrnitvi iz Amerike povišal in spremenil v gostilno in prenočišča. Imel je tudi avto, s katerim je na Semprimož (cerkvica nad Gornjim Gradom) ob raznih priložnostih vozil pijačo. Ob vrnitvi v dolino so morali avto navezati na štrike (vrvi), ker je bila taka strmina, da zavore niso držale.
5. Sušilnica hmelja
Po ustnih virih naj bili pred drugo svetovno vojno v Gornjem Gradu oz. njegovi okolici (zlasti na njivah pred Zagradiščem) nasadi hmelja. V Gornjem Gradu se je nahajala sušilnica hmelja, ki je bila nekdaj za tretjino višja kot danes in je imela dvokapno streho.
Poleg sušilnice hmelja je delovala pošta, ki je že v 18. stoletju ponujala storitev »hitre pošte«, imenovano tudi jezdna ali urgentna pošta, saj so pošiljke prenašali urni jezdeci.
O uporabi hmelja in vzrokih za sajenje v Gornjem Gradu so na razpolago zelo skopi podatki. Več informacij in znanj se je ohranilo na temo zelišč in njihove uporabe. Rcnije oz. zdravilne rastline, npr. šentjanževko in ognjič (za opekline in rane), ajbiš (za prehlad in kašelj), preslico in rman (za vnetje mehurja), arniko (za revmo) itd., so imeli pogosto nasajene doma ali pa so jih nabrali v bližini. Znanje o zeliščih se je prenašalo po ustnem izročilu, zlasti starejše ženske so poznale recepte za najrazličnejše tegobe.
Če si se urezal, je dala mama s kakšnih starih hlač varžet (žep) odrezat, notri od sena drobe, tiste drobce, ki so ostali od sena, so dali v varžet, poparili in to dajali na rano, pa je ven potegnilo bolečino. (domačin)
6. Zeliščarna in čajanka
Na kmetijah so po drugi svetovni vojni čajanke potekale ob nedeljah po maši, ko se je mladina dobila enkrat na eni, spet drugič na drugi domačiji in se zbrala v t. i. kmečki hiši – veliki sobi, ki je predstavljala osrednji del hiše. Skuhali so dva lonca čaja – enega za fante in enega za dekleta. V tisti lonec, ki je bil za fante, so nalili več šnopsa (žganja) kot pa v tistega za dekleta.
Smo se zbrali pred cerkvijo, pa je naš organizator mladine rekel: »Pobi in deklete, danes je čajanka!« »Uuuu, hvala bogu,« smo kar zaploskale! …
Okoli in okoli sta bili postavljeni dve klopi, dekleta so sedela na eni strani, pobi (fantje) pa na drugi. Ko so začeli igrat na harmoniko, so hitro vstali, že prej so si ogledali, katero bodo vzeli, in so šli plesat! (domačinka)
V »centru« Gornjega Grada so se pred drugo svetovno vojno na čajankah dobivale ženske, možje so bili »strogo prepovedani«. Pile so čaj iz zelišč in rastlin, ki so jih nabrale v bližini ali jih imele nasajene na vrtu (lipa, bezeg, arnika, ognjič, kumina itd.). Za posebne priložnosti so pile Buda čaj, ki je bil naprodaj v kovinskih škatlicah. Na njem je pisalo: »Ako piješ Buda čaj, užiješ že na zemlji raj.«
Kot v drugih mestih in naseljih, so bile tudi v Gornjem Gradu v pritličjih hiš delavnice ali trgovine, na fasadi pa je imel vsak obrtnik simbol, po katerem je bil prepoznaven.
Ozrite se naokrog – ali opazite kakšno stavbo, v kateri se v pritličju nahaja dejavnost, povezana z zelišči? Vstopite in si privoščite skodelico domačega zeliščnega čaja.
Za sodelovanje v intervjujih se najlepše zahvaljujemo Ivanki Hribernik, Hildi Jelšnik, Mariji Rup, Mariji Rajter in Jožetu Rajterju ter Ludviku Bezovšku.
Priprava in oblikovanje spletnega zavihka: Jerneja Krajcar